Državni zbor in Evropska unija

Republika Slovenija je s članstvom v Evropski uniji (EU) leta 2004 prevzela številne pravice in obveznosti ter se zavezala k spoštovanju pravnega reda EU. Pravni red EU se ves čas spreminja, razvija. Posebno vlogo pri tem imajo Evropska komisija, predlagateljica zakonodaje, ter Svet EU in Evropski parlament, ki sta zakonodajni instituciji. Vlogo nacionalnih parlamentov držav članic pri sprejemanju zakonodaje EU je okrepila Lizbonska pogodba, vendar postopek sprejemanja evropske zakonodaje v posameznih državah članicah poteka različno. V ta proces je aktivno vključen tudi Državni zbor kot najvišji predstavniški in zakonodajni organ v Republiki Sloveniji, ki se v skladu z Ustavo Republike Slovenije in Zakonom o sodelovanju med državnim zborom in vlado v zadevah Evropske unije opredeljuje do predlogov zakonodajnih aktov EU.

Parlamentarno poslopje

Sodelovanje Državnega zbora in Vlade na področju zadev EU

Z izrazom »zadeve EU« označujemo predloge stališč Republike Slovenije do predlogov zakonodajnih aktov in tudi predloge odločitev politične narave, o katerih odločajo predstavniki vlad držav članic v institucijah EU. Med zadeve EU sodijo tudi zadeve, ki so predmet medvladnega sodelovanja v okviru EU.

Republiko Slovenijo v zadevah EU predstavlja in zastopa Vlada, ki je pristojna za uveljavljanje stališč Republike Slovenije v institucijah EU. Pri odločanju in oblikovanju zadev EU je Vlada samostojna, vendar mora pri tem upoštevati Zakon o sodelovanju med državnim zborom in vlado v zadevah Evropske unije. Na podlagi tega je Vlada Državnemu zboru zavezana posredovati gradivo, ki poleg osnutka zakonodajnega akta oziroma predloga odločitve politične narave vključuje tudi:

  • predlog stališča Republike Slovenije,
  • postopek sprejemanja akta v institucijah EU,
  • poglavitne rešitve in cilje predloga akta,
  • predviden čas začetka obravnave in sprejetja predpisa v EU,
  • oceno vplivov in posledic sprejetja predloga akta.

Državni zbor sodeluje pri oblikovanju stališč Republike Slovenije pri tistih zadevah EU, ki po svoji vsebini v skladu z Ustavo Republike Slovenije in zakoni sodijo v njegovo pristojnost. Prav tako lahko Državni zbor na predlog Vlade ali na lastno pobudo obravnava tudi druge zadeve EU. Predlog stališča Državni zbor obravnava v rokih, ki jih zahteva delo v okviru institucij EU, sicer vladni predlog po poteku roka samodejno postane stališče Republike Slovenije. Do odločitve o predlogu stališča se praviloma opredeli pristojno delovno telo, lahko pa tudi Državni zbor.

O predlogih sprememb pogodb, na katerih temelji EU, Državni zbor razpravlja in se do njih opredeli pred odločanjem v institucijah EU. Državni zbor najmanj enkrat letno razpravlja o stanju v EU in položaju Republike Slovenije v njej. Prav tako razpravlja o političnih usmeritvah za delovanje Republike Slovenije v institucijah EU v prihodnjem obdobju in se do njih opredeli.

 

Pravne podlage za sodelovanje Državnega zbora v zadevah EU

Slovenija je s članstvom v EU na podlagi 3.a člena Ustave Republike Slovenije na institucije EU prenesla izvrševanje dela suverenih pravic.

Razmerje med Državnim zborom in Vlado v postopkih sprejemanja pravnih aktov in odločitev v EU ureja Zakon o sodelovanju med državnim zborom in vlado v zadevah Evropske unije (ZSDZVZEU), ki je v veljavi od aprila 2004. Po tem zakonu je Državni zbor pristojen za oblikovanje stališč Republike Slovenije glede tistih zadev EU, ki v skladu z Ustavo Republike Slovenije in zakoni spadajo v njegovo pristojnost.

Z razvojem prava EU se je razvijal tudi ZSDZVZEU. Leta 2010 je Državni zbor sprejel dopolnitev zakona (ZSDZVZEU-A), ki med drugim določa, da so seje odborov, pristojnih za obravnavo zadev EU, odprte za javnost. 

Sprememba Pogodbe o Evropski uniji (PEU) je v istem letu okrepila vlogo nacionalnih parlamentov držav članic v zakonodajnih postopkih EU, čemur je sledila tudi novelacija zakona (ZSDZVZEU-B). Z 11.a členom se je opredelil postopek nadzora in vložitve tožbe zaradi kršitve načela subsidiarnosti. Aprila 2015 je Državni zbor sprejel še dopolnitev, s katero se je določil  postopek imenovanja slovenske kandidatke ali kandidata za člana Evropske komisije (ZSDZVZEU-C).

Podrobnejša obravnava zadev EU v Državnem zboru je opredeljena v določbah Poslovnika Državnega zbora.

 

Obravnava zadev EU v Državnem zboru: pristojnosti delovnih teles

Državni zbor obravnava predloge stališč Republike Slovenije in sodeluje pri oblikovanju stališč Republike Slovenije o zadevah EU. Posebej pomembno področje so predlogi sprememb pogodb, na katerih temelji EU, ter obravnava vseh vprašanj, povezanih s širitvijo EU. Državni zbor je pristojen tudi za obravnavo predlogov deklaracije o usmeritvah za delovanje Republike Slovenije v institucijah EU, ki odraža prednostne naloge Republike Slovenije za posamezna področja njenega delovanja.

Za obravnavo zadev EU sta v Državnem zboru pristojna:

  • Odbor za zadeve Evropske unije, ki obravnava vse zadeve EU, razen zadev s področja zunanje in varnostne politike EU;
  • Odbor za zunanjo politiko, ki obravnava zunanjepolitične in varnostne zadeve EU.

Pri obravnavi zadev oba odbora sodelujeta z matičnimi delovnimi telesi Državnega zbora. Matična delovna telesa so v tem primeru tista delovna telesa, ki sprejmejo mnenje o določeni zadevi EU s svojega področja in ga posredujejo pristojnemu odboru. O zadevah EU lahko Državni zbor razpravlja tudi na plenarnem zasedanju, če to zahteva najmanj četrtina poslancev, pristojni odbor ali če tako sklene Kolegij predsednika Državnega zbora.

Državni zbor na podlagi vladnih izhodišč in poročil redno, praviloma tedensko, obravnava zadeve EU, ki so na dnevnem redu institucij in organov EU. Vlada obvešča Državni zbor o aktualnih zadevah EU in o odločitvah njenih predstavnikov v institucijah in organih EU. Na predlog Vlade ali po lastni izbiri lahko Državni zbor obravnava tudi druge zadeve EU. 

 

Zakonodajni postopki EU: pomen Sveta EU in Evropskega parlamenta

V EU sta za sprejemanje zakonodajnih aktov EU pristojna Svet EU in Evropski parlament. Pri sprejemanju zakonodaje ločimo med rednim in posebnim zakonodajnim postopkom. Večina zakonodaje EU se sprejme v rednem zakonodajnem postopku, kjer sta Svet EU in Evropski parlament enakovredna, saj morata o predlogu besedila soglašati (soodločanje). Za omejeno število področij (npr. notranji trg in konkurenčno pravo) se odloča po posebnem zakonodajnem postopku, kjer je zakonodajalec Svet EU, Evropski parlament pa ima zgolj posvetovalno vlogo. 

Pravico do zakonodajne pobude ima Evropska komisija, ki se lahko odzove tudi na pobude Evropskega sveta, Sveta EU, Evropskega parlamenta in državljanov (na podlagi uspešne evropske državljanske pobude).

Svet EU sestavljajo predstavniki oziroma ministri 27 držav članic. Postopek odločanja v Svetu EU lahko poteka z navadno večino, s  kvalificirano večino ali soglasjem. Praviloma se odločitve sprejmejo s kvalificirano oz. dvojno večino z izjemo za občutljivia področija, kot so skupna zunanja in varnostna polititka, članstvo držav v EU, področja socialne varnosti in socialne zaščite, davčna politika itd.

Evropski parlament je edini neposredno izvoljen organ in zastopa interese državljank in državljanov EU. Ima 705 poslancev iz 27 držav članic, ki se združujejo glede na strankarsko pripadnost in ne na osnovi državljanstva. Postopek sprejemanja stališča do zakonodajnega akta poteka v dveh fazah, in  sicer predlog zakonodajnega besedila najprej obravnava − po potrebi spremeni − in sprejme pristojni parlamentarni odbor, nato se o njem glasuje še na plenarnem zasedanju, s čimer je sprejeto stališče Evropskega parlamenta do predloga.   

Vse zakonodajne postopke spremljajo neformalne izmenjave stališč, tehnični sestanki in formalni sestanki med Svetom EU, Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo oziroma t. i. trialogi. Ti so namenjeni usklajevanju različnih pogledov med institucijami in doseganju dogovorov.

V postopek sprejemanja zakonodaje EU so aktivno vključeni tudi nacionalni parlamenti držav članic, ki jih Evropska komisija sicer obvešča o vseh osnutkih zakonodajnih predlogov. Z Lizbonsko pogodbo se je njihova vloga občutno povečala predvsem z uvedbo sistema za nadzor nad spoštovanjem načela subsidiarnosti v zakonodajnih predlogih.

 

Pravni red EU: avtonomno pravo z načelom primarnosti

EU je edinstvena nadnacionalna politično-gospodarska povezava. Države članice z vstopom sprejmejo in vključijo pravni red EU v svoj nacionalni pravni red. Posledično je pravni red EU poseben mednarodni pravni sistem, ki deluje vzporedno s pravom držav članic.

Pravo EU je sestavljeno iz ustanovitvenih pogodb (t. i. primarne zakonodaje) in pravnih aktov, ki jih sprejmejo institucije EU za izvajanje svojih pooblastil, kot so uredbe, direktive, sklepi, priporočila in mnenja (t. i. sekundarna zakonodaja). Pomemben pravni vir so tudi mednarodni sporazumi in sodna praksa organov EU s pravosodnimi pooblastili – to sta Sodišče Evropskih skupnosti in Sodišče prve stopnje.

Razmerje med pravom EU in pravnimi redi držav članic ponazarjajo tri načela: 

  • primarnost prava EU, kar pomeni, da v primeru odstopanj med pravilom, sprejetim na ravni EU, in pravilom, vsebovanim v pravnem redu države članice, prevlada pravo EU;
  • neposredna uporaba prava EU pomeni, da akti institucij EU lahko neposredno veljajo brez nadaljnjih aktov držav članic;
  • avtonomnost prava EU pa pomeni, da je  izoblikovan pravni sistem EU  neodvisen od prava, ki velja znotraj samih držav članic, kar pomeni, da so predpisi EU veljavni v vseh državah članicah in zahtevajo prilagoditev vseh neskladnih predpisov v nacionalnih zakonodajah.

S tem razmerjem se zagotovi lažje izvajanje politik EU, kar se nanaša samo na področja, kjer so države članice prenesle suverenost na EU. To so področja enotnega trga, okolja, prometa, ne pa področja, kot sta socialna in davčna politika. 

 

Pomen Lizbonske pogodbe in njene spremembe 

Proces evropskega združevanja se je nenehno razvijal skozi sprejemanje pogodb EU. Zadnjo večjo spremembo predstavlja sprejetje Lizbonske pogodbe, ki je v veljavi od 1. decembra 2009. Namen je izboljšanje učinkovitosti ukrepanja in zagotavljanja rezultatov po vključitvi dvanajst novih držav članic leta 2004 in 2007 in okrepitev vloge EU v svetu. Lizbonska pogodba je spremenila Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o Evropski skupnosti, ki se danes imenuje Pogodba o delovanju Evropske unije. Slovenija je Pogodbo o delovanju EU ratificirala v Državnem zboru 29. januarja 2008. 

Določbe Lizbonske pogodbe so usmerjene v: 

  • bolj demokratično in bolj pregledno EU z novo institucionalno ureditvijo. Med drugim se je okrepila vloga Evropskega parlamenta in nacionalnih parlamentov držav članic ter uvedla t. i. državljanska pobuda za okrepljeno sodelovanje državljanov EU pri oblikovanju politik EU; 
  • učinkovitejšo EU z uvedbo kvalificirane večine za sprejetje večine odločitev v Svetu EU;
  • boljše zagotavljanje temeljnih pravic in svoboščin s priznanjem temeljnih načel EU in  Listine o temeljnih pravicah kot pravno zavezujočega dokumenta;
  • okrepljeno vlogo EU v svetu z vzpostavitvijo funkcije stalnega predsednika Evropskega sveta in visokega predstavnika za zunanjo politiko in varnost.

 

Lizbonska pogodba: pomembnejša vloga nacionalnih parlamentov

Lizbonska pogodba je leta 2007 prvič opredelila tudi vlogo nacionalnih parlamentov držav članic EU, s čimer so tudi formalno postali vključeni v procese sprejemanja zakonodaje EU. Pravice in obveznosti nacionalnih parlamentov so urejene z določbami Lizbonske pogodbe in s Protokolom o vlogi nacionalnih parlamentov v Evropski uniji (obveščanje nacionalnih parlamentov in medparlamentarno sodelovanje) in Protokolom o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti. 

Nacionalni parlamenti držav članic so v zakonodajni proces vključeni tako, da: 

  • so obveščeni in prejmejo osnutke zakonodajnih aktov s strani institucij EU,
  • skrbijo za spoštovanje načela subsidiarnosti, 
  • sodelujejo v mehanizmih ocenjevanja izvajanja politik na področju svobode, varnosti in pravice, 
  • sodelujejo v postopkih za spremembe pogodb, 
  • so obveščeni o prošnjah za pristop k EU,
  • sodelujejo pri političnem nadzoru Europola in Eurojusta, 
  • spodbujajo redno medparlamentarno sodelovanje med nacionalnimi parlamenti in Evropskim parlamentom.

Uveljavitev Lizbonske pogodbe je vplivala tudi na Poslovnik Državnega zbora. Za uresničevanje pristojnosti, ki izhajajo iz Pogodbe, so poslanke in poslanci decembra 2010 sprejeli ustrezne spremembe in dopolnitve Poslovnika Državnega zbora s poglavjem z naslovom Nadzor nad upoštevanjem načela subsidiarnosti. Njihov cilj je učinkovita vključenost Državnega zbora v postopke odločanja na ravni EU ter večja aktivnost matičnih delovnih teles pri obravnavi zadev EU, ki so v zakonodajnem postopku.

 

Načelo subsidiarnosti in sorazmernosti

Z Lizbonsko pogodbo se je občutno povečala vloga nacionalnih parlamentov držav članic  v zakonodajnem postopku EU. Uvedba sistema zgodnjega opozarjanja nacionalnim parlamentom omogoča nadzor nad spoštovanjem načela subsidiarnosti v zakonodajnih predlogih. Načelo subsidiarnosti opredeljuje pogoje delovanja EU na področjih, ki niso v njeni izključni pristojnosti. Na podlagi tega lahko EU posreduje samo takrat, kadar države članice zastavljenih ciljev ne morejo doseči na zadovoljiv način, hkrati pa ukrepi na ravni EU lahko prinesejo dodano vrednost. To je tesno povezano z načelom sorazmernosti, ki določa, da ukrepi EU ne smejo prekoračiti tistega, kar je potrebno za doseganje ciljev pogodb. 

 

Protokol o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti – sistem zgodnjega opozarjanja

Nacionalni parlamenti držav članic v skladu z Lizbonsko pogodbo in Protokolom o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti nadzorujejo spoštovanje načela subsidiarnosti. Cilj izvajanja nadzora je zagotoviti, da EU pri svojem delovanju ne poseže na področja, ki so v pristojnosti držav članic. 

Postopek nadzora, t. i. sistem zgodnjega opozarjanja, je podrobno opredeljen v Protokolu o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti. V skladu s tem postopkom lahko nacionalni parlamenti oziroma njihovi domovi podajo obrazloženo mnenje, v katerem navedejo razloge, zakaj obravnavani osnutek zakonodajnega predloga ni v skladu z načelom subsidiarnosti. Obrazloženo mnenje mora biti posredovano v osmih tednih od datuma, ko je parlamentom dostopen osnutek zakonodajnega akta v vseh uradnih jezikih EU. 

 

Vpliv obrazloženega mnenja na zakonodajni postopek

Vpliv obrazloženega mnenja na zakonodajni postopek je odvisen od števila nacionalnih parlamentov držav članic oziroma njihovih domov, ki so poslali obrazloženo mnenje o zakonodajnem predlogu oziroma koliko glasov predstavljajo. Vsak nacionalni parlament ima namreč dodeljena dva glasova; v primeru dvodomnega parlamenta ima vsak dom po en glas. V primeru Republike Slovenije se šteje, da je parlament dvodomen, kar pomeni, da imata Državni zbor in Državni svet vsak po en glas. Skupno število glasov vseh nacionalnih parlamentov držav članic EU trenutno znaša 54.

 

Postopek z rumenim kartonom

Protokol o načelu subsidiarnosti in sorazmernosti določa, da če obrazložena mnenja predstavljajo najmanj tretjino glasov (trenutno 18 glasov od skupno 54) dodeljenih 27 nacionalnim parlamentom držav članic, je treba zakonodajni osnutek ponovno preučiti. Če gre za zakonodajne osnutke s področja svobode, varnosti in pravice, je ta prag četrtina glasov (trenutno 14 glasov). Po ponovni preučitvi se lahko predlagatelj odloči, da bo zakonodajni osnutek ohranil, spremenil ali umaknil, kar mora dodatno utemeljiti. Ta postopek se imenuje postopek z rumenim kartonom. 

 

Postopek z oranžnim kartonom

Če v okviru rednega zakonodajnega postopka obrazložena mnenja o neskladnosti z načelom subsidiarnosti predstavljajo najmanj navadno večino glasov (trenutno 28 glasov), dodeljenih nacionalnim parlamentom držav članic, je treba predlog ponovno preučiti. Po ponovni preučitvi se lahko Evropska komisija ali druga institucija, ki je akt predlagala, odloči, ali bo predlog ohranila, spremenila ali umaknila.

Če se predlagatelj predloga odloči, da bo svoj predlog kljub temu ohranil, sledi poseben postopek. Predlagatelj mora podati obrazloženo mnenje, v katerem razloži, kako je upoštevano načelo subsidiarnosti. To obrazloženo mnenje predlagatelja se skupaj z obrazloženimi mnenji nacionalnih parlamentov držav članic predloži zakonodajnima institucijama − Svetu EU in Evropskemu parlamentu. Obe instituciji se nato odločita, ali bosta zakonodajni postopek nadaljevali ali ne.

Če na podlagi večine, ki je 55 % članov Sveta EU, ali večine oddanih glasov v Evropskem parlamentu zakonodajalec meni, da predlog ni združljiv z načelom subsidiarnosti, se zakonodajni predlog več ne obravnava. Ta postopek se imenuje postopek z oranžnim kartonom. 

 

Poslovnik Državnega zbora: določbe za uresničevanje pristojnosti iz Lizbonske pogodbe

Za uresničevanje pristojnosti iz Lizbonske pogodbe je Državni zbor sprejel ustrezne spremembe in dopolnitve Poslovnika Državnega zbora. Te urejajo postopke za nadzor načela subsidiarnosti, za vložitev tožbe zaradi kršitve načela subsidiarnosti pred Sodiščem EU, za obravnavo tistih pobud Evropskega sveta, ki se nanašajo na postopke za spremembo pogodb, za obravnave predlogov Sveta EU glede pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah, za obravnave prošenj za pristop k EU ter za sodelovanje v mehanizmih ocenjevanja izvajanja politik EU v okviru območja svobode, varnosti in pravice.

 

Medparlamentarno sodelovanje 

Lizbonska pogodba ni samo občutno povečala vlogo nacionalnih parlamentov v zakonodajnem postopku EU, temveč je formalizirala tudi medparlamentarno sodelovanje med nacionalnimi parlamenti držav članic in Evropskim parlamentom v skladu s Protokolom o vlogi nacionalnih parlamentov v EU.

 

Konferenca odborov parlamentov EU za evropske zadeve (COSAC)

Na predlog predsednika francoske nacionalne skupščine se od leta 1989 vsakih šest mesecev srečujejo odbori nacionalnih parlamentov držav članic, pristojni za evropske zadeve, in poslanci Evropskega parlamenta. Organizacija konferenc COSAC spada pod okrilje parlamentarne dimenzije predsedovanja države članice Svetu EU in je organizirana s strani nacionalnega parlamenta države, predsedujoče Svetu EU, v sodelovanju z Evropskim parlamentom in parlamenti predsedujoče trojke (parlament države članice, ki trenutno predseduje Svetu EU, predhodna in prihodnja predsedujoča država članica ter Evropski parlament). Plenarnega zasedanja COSAC, ki običajno poteka v zaključnih mesecih predsedovanja, se udeleži po šest predstavnikov iz vsakega nacionalnega parlamenta držav članic, prav tako pa so k sodelovanju kot opazovalci povabljeni poslanci držav kandidatk ter drugih nacionalnih parlamentov, če tako odloči predsedujoča trojka. Na vsaki konferenci se obravnavajo aktualne teme, povezane z evropsko integracijo. COSAC nima pristojnosti odločanja, temveč je parlamentarno posvetovalno in usklajevalno telo, ki sprejema odločitve s soglasjem. COSAC lahko pripravi kakršenkoli prispevek, ki ga šteje za primernega in z njim seznani institucije EU, vendar le-ta ne zavezuje nacionalnih parlamentov držav članic ali prejudicira njihovih stališč.

Na začetku vsakega predsedovanja Svetu EU se organizira tudi pripravljalno srečanje predsednikov odborov, pristojnih za evropske zadeve. Vsak nacionalni parlament države članice zastopata dva poslanca, v primeru dveh domov ima vsak dom po enega predstavnika. Srečanje je namenjeno izmenjavi informacij, mnenj, dobrih praks ter krepitvi sodelovanja med temi odbori oziroma nacionalnimi parlamenti ter služi za pripravo na plenarno zasedanje COSAC. 

 

Sodelovanje z Evropskim parlamentom 

Evropski parlament mora v skladu z lastnim poslovnikom o svojem delovanju redno obveščati nacionalne parlamente držav članic. Upravno sodelovanje poteka na več nivojih, in sicer predvsem preko Direktorata za odnose z nacionalnimi parlamenti in stalnih predstavnikov nacionalnih parlamentov držav članic, ki spremljajo delo Evropskega parlamenta in o tem obveščajo svoje parlamente. 

Vzajemno informiranje o parlamentarnem delu, zlasti na področju zakonodaje, poteka  s pomočjo spletne podatkovne in komunikacijske mreže IPEX, ki je podprta z elektronsko platformo za izmenjavo podatkov in komunikacijo. 

Predsednik Evropskega parlamenta lahko na podlagi vzajemnosti sprejema tudi ukrepe za poglobljeno sodelovanje z nacionalnimi parlamenti.

 

Sodelovanje z evropskimi poslanci iz Republike Slovenije 

Poslanci iz Republike Slovenije v Evropskem parlamentu se v skladu s Poslovnikom Državnega zbora lahko udeležujejo sej Odbora za zadeve Evropske unije in Odbora za zunanjo politiko, kadar ta odloča o zadevah EU. Na sejah, ki obravnavajo zadeve EU, lahko razpravljajo, nimajo pa pravice glasovanja.

 

Naloge Stalnega predstavnika Državnega zbora pri Evropskem parlamentu 

Stalni predstavnik, ki ga ima Državni zbor pri Evropskem parlamentu, spremlja plenarna zasedanja in delo odborov v Evropskem parlamentu ter o tem redno in neposredno obvešča Državni zbor. Pravico do lastnega stalnega predstavnika imajo vsi nacionalni parlamenti držav članic Evropske unije.

 

Stalni predstavnik Državnega zbora v Evropskem parlamentu:

Dr. Zvonko Bergant 
Evropski parlament  
MYT 03R028 
Rue Montoyer 70
B-1047 Bruselj, Belgija 
Telefon: +32 493 47 66 34 
E-pošta: zvonko.bergant@natparl.ep.europa.eu

 

Predstavnica Državnega zbora v Sekretariatu COSAC

Sekretariat COSAC sestavljajo predstavniki nacionalnih parlamentov držav članic  predsedujoče trojke in stalni član, ki sekretariatu zagotavlja kontinuiteto pri njegovih dejavnostih. Sekretariat COSAC pomaga nacionalnemu parlamentu predsedujoče države članice Svetu EU pri vseh njegovih nalogah in opravlja druge naloge v skladu z odločitvami, sprejetimi na zasedanjih COSAC. Državni zbor je s 1. 1. 2021 postal del predsedujoče trojke in s tem imenoval svojo predstavnico v Sekretariat COSAC, ki funkcijo opravlja 18 mesecev. 

 

Predstavnica Državnega zbora v Sekretariatu COSAC:

Maša Ocvirk 
Evropski parlament 
MYT 06R014 
Rue Montoyer 70
B-1047 Bruselj, Belgija
Telefon: +32 492 44 36 47
E-pošta: masa.ocvirk@natparl.ep.europa.eu 
 

Share on: